Trd oreh – prevajalkin blog

Jesensko obarvano

6.11.2013 · Brez komentarjev

Medtem ko mi babica po telefonu razlaga, da ima na vrtu za hišo zrele paradižnike in papriko in da bosta s stricem kmalu imela za kosilo prvo letošnjo domačo cvetačo – tako topla je bila letošnja jesen v Murski Soboti – nas je v Renfrewu te dni obiskala prva slana. Pa se nič ne pritožujem. Mrzlo je, ampak z mrazom običajno pride tudi sonce. Sibirski anticiklon, ali kako smo se že učili pri geografiji.

Na Škotskem imamo letos prav ugodno vreme, za kar sem zelo hvaležna. Na vsakodnevnih sprehodih v parku radostno opazujem lepote narave in njeno nenehno spreminjanje. Prav lepo je bilo opazovati odraščanje labodjih mladičev v parku. Letos jih je bilo kar osem. Zdaj ostajajo samo še štirje, njihovo perje že skoraj povsem belo, in kdove, kako dolgo še, preden jih bodo zamikale daljne vode in bodo razprostrli svoja krila.

Objavljam nekaj fotografij iz parka in potke ob reki Clyde v Erskinu, kjer se pogosto sprehajamo ali tečemo. Kako čudovite so jesenske barve, mar ne?

Keep reading →

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Utrinki s Škotske

Projekt za srečo

10.10.2013 · Brez komentarjev

Avgusta sem prebrala zelo navdihujočo knjigo ameriške avtorice Gretchen Rubin z naslovom The Happiness Project (Projekt za srečo). Gretchen se je nekega dne na avtobusu zavedela, da ima sicer čisto v redu življenje, vendar da ni tako srečna, kot bi lahko bila. Odločila se je za enoletni projekt, v katerem se je vsak mesec posvetila določenemu področju svojega življenja, ki ga je želela izboljšati. Pogosto je zaradi tega morala spremeniti sebe in svoje navade. Februarja, ko je želela izboljšati svoj odnos z možem, si je na primer morala priznati, da je pravzaprav prav sitna žena. Najprej je morala opustiti tečnarjenje, preden je bila nagrajena z več topline v odnosu. Keep reading →

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Kaj berem · Razmišljanja · nekategorizirano
Tagano: , , , , , , , , , ,

Srečanje z Lauro Marney

14.05.2013 · 2 komentarjev

Z Lauro sva se dobili nek petek popoldan v nakupovalnem centru Braehead, ki je približno na pol poti med najinima domovoma. Bil je lep sončen dan in odločili sva se, da bova sedeli kar zunaj na terasi novega Starbucksa. Naročila sem belo kavo, Laura pa dietno kokakolo, saj se je zvečer menda odpravljala na obilno večerjo.

Laura je povedala, da je za ta semester zaključila s predavanji na univerzi in da se zdaj osredotoča na pisanje novega romana, nadaljevanja njenega prvenca No Wonder I Take a Drink. Zaupala mi je tudi njegovo okvirno vsebino, ampak prej sem morala obljubiti, da bom skrivnost obdržala zase. No, morda lahko izdam samo eno mičkeno majčkeno stvar – kot prva knjiga se bo tudi ta dogajala v škotskem Višavju, zgodba pa se bo sukala okrog škotske osamosvojitve, kar je trenutno zelo aktualna tema v Veliki Britaniji. Sama sem vsekakor že zelo »firbčna« in komaj čakam, da bo roman izšel!

Potem sva se posvetili mojim vprašanjem v zvezi s prevajanjem knjige Nobody Loves a Ginger Baby. Laura je bila kar malce presenečena nad mojimi vprašanji, kako podrobna so bila. Ampak tako je pri prevajanju – drug jezik, druge »težave«. Med drugim me je na primer zanimalo, koliko so stari dijaki/študentje na nekem tečaju/študiju na kolidžu. Ugotoviti sem namreč morala, ali gre za tečaj ali študij, ali bom udeležence poimenovala dijaki ali študentje, in ne nazadnje, ali jih bo profesorica tikala ali vikala. Lauri o tem res ni bilo treba nikoli razmišljati, saj so v angleščini vsi na “you”. ;-)

Največjo dilemo je vsekakor predstavljal naslov in kar nekaj časa mi je vzelo, da sem Lauri razložila vse težave pri prevodu naslova, saj preprosto nisem mogla najti slovenskega prevoda naslova Nobody Loves a Ginger Baby, ki bi obdržal vse pomenske sloje angleškega izvirnika. Na koncu sem na podlagi Laurinega predloga našla prav super alternativni naslov, pod katerim bo izšel slovenski prevod.

Lauro sem doživela kot zelo odprto, prijetno, toplo, prav nič vzvišeno. Všeč mi je njen smisel za humor, ki se vsekakor odraža v njenem pisanju. Zelo jo je zanimalo, kako bo po mojem sprejeta njena knjiga v Sloveniji, ali se tudi v naši deželi kaže sovražnost do rdečelascev, ali imamo težave z zlorabo antidepresivov. Obljubila sem, da jo bom obveščala o odzivu slovenskega bralstva. Zelo bom vesela, če mi boste napisali svoje mnenje o romanu in kako ste ga doživeli.

Roman Nobody Loves a Ginger Baby bo kmalu izšel pri založbi Meander pod naslovom Tabletka za srečo.

Pišete mi lahko na naslov trd.oreh1(at)gmail.com ali pa pustite komentar na blogu.

Nasmejana Laura Marney

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: Prevodi · Utrinki s Škotske
Tagano: , , , , , , , , , ,

Kaj pa slovensko mesto knjig?

17.04.2013 · Brez komentarjev

Medtem ko nestrpno pričakujem petkovo dogovorjeno srečanje s pisateljico Lauro Marney, na katerem bova poklepetali o romanu in jo bom lahko prosila za potrebna pojasnila na nekaterih mestih v romanu, da jih bom lahko korektno prevedla, spodaj objavljam prispevek o škotskem mestu knjig Wigtownu. O tem sem že pisala na svojem drugem blogu (ki trenutno žal čaka na boljše čase) Skriti zakladi Škotske.

Včasih razmišljam, ali ne bi bilo super, če bi ustanovili tudi slovensko mesto knjig, denimo v Prekmurju, ki ima po mojem močan, ampak še zelo neizkoriščen potencial za razvoj turizma? Kaj pa menite vi?

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Razmišljanja · Utrinki s Škotske

Wigtown – škotsko mesto knjig

17.04.2013 · Brez komentarjev

Nekoč pozabljeno mestece je danes dom številnih knjigarnic in antikvariatov ter drugih s knjigami povezanih dejavnosti. Obiščeva ga ravno v času knjižnega festivala Wigtown Book Festival, ki enkrat letno gosti številne pisatelje in druge strokovnjake na področju literature.

Mesto knjig

Po navadi slikovito podeželsko mestece z zanimivo zgodovino, kjer je veliko antikvariatov in knjigarnic z rabljenimi knjigami. Za ustanovitelja prvega mesta knjig Hay-on-Wye v Walesu velja Richard Booth. Hay-on-Wye, ki je nastal okrog leta 1970, menda danes imenujejo svetovna prestolnica knjig.

Koncept, katerega cilj je razvoj turizma na podeželju, se je izkazal za nadvse uspešnega in sledile so mu številne evropske države. Seznam mednarodne organizacije Interational Organisation of Book Towns (IOB) trenutno šteje okrog 20 mest knjig v Evropi in 10 drugod po svetu.

Prva mesta knjig: Bredevoort (NL), Fjærland (NO), Hay-on-Wye (GB), Kampung Buku (MY), Montereggio (IT), Redu (BE), Sedbergh (GB), St-Pierre-de-Clages (CH), Sysmä (FI), Tvedestrand (NO), Wigtown (GB), Wünsdorf-Waldstadt (DE), Uruena (ES).

Wigtown

Wigtown je uradno postal mesto knjig leta 1998. Pred tem je bil gospodarski položaj v mestu precej klavrn, saj sta leta 1990 propadla oba glavna delodajalca, tako destilarna kot tudi mlekarna.

Pred menda največjim škotskim antikvariatom The Book Shopom

To je le začetek knjižnega labirinta.

Danes je v mestu 20 podjetij, ki se ukvarjajo s pisanjem, branjem, založništvom ali knjigoveštvom, od tega 12 antikvariatov. Posebej gre omeniti menda največji antikvariat na Škotskem The Book Shop, na otroško literaturo specializirani The Box of Frogs, in The Old Bank Bookshop z obsežno zbirko kvalitetnega notnega gradiva.

Nekoč moja najljubša knjigarnica, ki je ni več.

Mestece dnevno privabi lepo število turistov, posebej živahno pa tam postane jeseni v času 10-dnevnega knjižnega festivala Wigtown Book Festival, na katerem mnogi priznani pisatelji predstavljajo svoje najnovejše knjige in kjer se zvrsti tudi nekaj zanimivih literarnih predavanj in razprav.

The Old Bank Bookshop

Midva sva tam v nedeljo, ko v knjigarnici The Old Bank Bookshop ravno gostuje Louis de Bernières s svojo novo zbirko kratkih zgodb Notwithstanding. Tik pred branjem, ki se ga žal ne moreva udeležiti, ker so vstopnice že razprodane, se Ants še potika med policami, jaz pa se osupla nad obiljem zatopim v brskanje po obsežnem notnem gradivu slavnih skladateljev. Pri vnetem brskanju po od starosti porumenelem gradivu se mi pridruži nasmejan možicelj z razmršenimi belimi lasmi, lastnik antikvariata in gostitelj: Povejte mi, če naletite na Mangoréjeve note za mandolino. Louis de Bernières jih zbira in rad bi mu jih podaril. Ravno jih z veselim vzklikom najde, ko ga za rokav že pocuka neka znanka in mu pomoli izvod Corellijeve mandoline, ali bi ji lahko spravil Louisov podpis. Lahko. In že odbrzi, da pripravi še poslednje malenkosti, saj počasi že prihajajo prvi srečni gostje, ki bodo deležni srečanja s slavnim pisateljem.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Utrinki s Škotske · nekategorizirano
Tagano: , , , , , , , ,

Prevajalski krogi in kam nas pripeljejo

22.03.2013 · 7 komentarjev

Zadnjič sva se s prijateljico in kolegico prevajalko pogovarjali po telefonu in med drugim ugotovili, da nama je skupna naslednja lastnost: verjetno veste, da prevajalci presedimo veliko časa za računalnikom in se ubadamo z različnimi besedili. V teh besedilih se nujno pojavljajo težavna mesta (besede, besedne zveze, besedne igre ali stavki), za katera nimamo takoj navdiha, kako bi jih prevedli. Takrat nastopi dilema: boj ali beg. In ker smo prevajalci ljudje, pogosto najprej zbežimo. Kam? Odlaufat gremo svoj krog po internetu. Ta je pri vsakomur drugačen, pri meni na primer poteka nekako takole: težava –> preverim mail, ali je kaj novega v nabiralniku –> naslednja postaja Facebook –> potem Etsy –> če je težava zelo velika, preverim še svoj drugi mail in potem se počasi vrnem nazaj k težavi. Ta krog odlaufam večkrat na dan, zato si lahko mislite, da ga imam včasih že poln kufer, še posebej ko nabiralnik ostaja trmasto prazen in se na Facebooku nič ne dogaja, hehe.

Zadnje čase sem se začela truditi, da bi ta krog nekoliko spremenila in ta čas raje porabila za to, da kaj preberem, po možnosti kaj pozitivnega. Tako sem začela zahajati na spletno stran terapevtke Cheryl Richardson, sodelavke Louise L. Hay, in prebirati arhiv njenih mailov z novičkami, ki jih tedensko pošilja svojim bralcem. Ti maili so pravzaprav posvečeni osebnostni rasti in v njih vedno najdem kaj zase. Pogosto so to zamisli, kako se lotiti reševanja težav, s katerimi se srečujem v življenju, zadnjič pa sem naletela na eno čisto posebno idejo. Tako sem bila navdušena, da sem se je kar lotila.

Na začetku februarja sem kupila komplet ljubkih, živopisanih čestitk in v vsako od njih napisala preprosto sporočilo: ‘You are loved.’ V dneh okrog valentinovega sem te čestitke nosila v torbici in jih puščala na različnih krajih: eno sem vtaknila med strani knjige v knjižnici v Renfrewu, drugo sem pustila na mizi v kavarni v Invernessu, spet tretjo na vrhu kupa knjig v antikvariatu v Dingwallu itn. Čeprav ne vem, kdo so bili najditelji, in nisem doživela njihovih odzivov (saj to tudi ni bil namen), sem se ob tem počutila krasno. Od sebe sem dajala nekaj dobrega in najbrž ne boste presenečeni, če vam povem, da se je v tistem času tudi meni dogajalo veliko pozitivnega.

Če se še malo navežem na knjigo Nobody Loves a Ginger Baby, ki jo trenutno prevajam in ki med drugim govori o depresiji in zasvojenosti z antidepresivi: pogosto sem že slišala, da si lahko človek, ko se počuti depresivnega (tukaj ne govorim o klinični depresiji), pomaga prav s tem, da naredi kaj za drugega. S tem si povrne občutek koristnosti in usmeri energijo zunaj sebe, se osredotoči na drugega namesto nase. Slišati je dokaj preprosto, kajne? Pa ni, vem, da ni.

  • Share/Bookmark

→ 7 komentarjevKategorije: Razmišljanja
Tagano: , , , , , , ,

Ali res nihče ne mara rdečelascev?

16.03.2013 · 2 komentarjev

Roman Nobody Loves a Ginger Baby je sprva izšel leta 2005, ampak priljubljen je postal šele pozneje, ko je na dan rdečelascev na Nizozemskem na Amazonu postal knjiga dneva za bralnik. Takrat je njegova prodaja nenadoma astronomsko narasla, kar je bilo prav osupljivo za knjigo, ki je prej ni poznalo veliko ljudi.

Roman pa je na Amazonu poleg veliko pozitivnih ocen požel tudi kar nekaj negativnih kritik bralcev zaradi provokativnega naslova, ki so mu očitale predvsem nastrojenost proti rdečelascem (ginger haired namreč pomeni rdečelas). Ko jih preberem, dobim občutek, da so te kritike zapisali predvsem ljudje, ki so sami rdečelasi ali pa imajo rdečelase otroke, partnerje ipd. Občutek mi pravi tudi, da pred tem niso prebrali knjige.

Po eni strani me te kritike niti ne presenečajo, saj so rdečelasci v Britaniji menda že od nekdaj zatirani – rdečelas otrok lahko skoraj zagotovo pričakuje, da ga bodo sošolci zafrkavali in se spravljali nanj. Zato si lahko predstavljam, da je to občutljiva točka. Po drugi strani pa je tudi Laura Marney rdečelaska in njena hčerka prav tako. Zatorej ne verjamem, da je Laura želela sporočiti kaj slabega, ji je pa po mojem uspelo izbrati naslov, ki bralcu odzvanja v ušesih in ga spodbudi k razmišljanju. In prav to je bil verjetno tudi njen namen – tako kot ni prav, da smo do kogar koli nestrpni zaradi barve kože, verske ali spolne usmerjenosti ipd., tudi ni prav, da kdor koli trpi zaradi barve las.

Osebno pravzaprav ne razumem, kaj imajo nekateri ljudje proti rdečelascem. Meni so bili rdeči lasje že od nekdaj silno všeč – pogosto sem s kančkom zavisti opazovala sestričnine ognjene lase. Haha, vendar lahko tukaj priznam, da sem ji prav zaradi barve las res nadela vzdevek Piruška. Ampak vse to v zelo pozitivnem smislu.

Sprašujem se tudi, ali to, da rdečelasce zafrkavajo zaradi barve las, velja tudi za Slovenijo, ali pa gre to značilnost pripisati le britanski kulturi. Sama tega v slovenskih šolah nisem opazila – morda zato, ker so šolski važiči silno radi zafrkavali tudi mene (pa ne zaradi las) in nisem imela časa sočustvovati z ostalimi žrtvami.

Laura in njena hči - obe rdečelaski

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: Prevodi · Razmišljanja
Tagano: , , , , , ,

Vse je za nekaj dobro ali kako je nastal Ginger Baby

2.03.2013 · Brez komentarjev

V prejšnjem prispevku sem omenila, da je Laura, preden je postala poklicna pisateljica, opravljala različna dela. Eno izmed teh je bila tudi služba trgovske potnice za farmacevtsko podjetje, nad katero še malo ni bila navdušena. Ampak kot po navadi, se je tudi tokrat izkazalo, da je vse za nekaj dobro.

Vse se je začelo nekega novembra, ko je bila Laura, mati dveh otrok in samohranilka, brezposelna in brez fičnika. Bližal se je čas božiča in Božiček je potreboval denar za darila. V časopisu je našla oglas za delovno mesto trgovske potnice za farmacevtsko družbo, ki je zahteval diplomo iz kemije, farmacije ali biologije. Laura je imela le z odliko opravljeno maturo iz biologije, ampak bila je obupana. Prijavila se je in upala, da ji bo do takrat, ko bodo na podjetju ugotovili, da je popolnoma nesposobna, pripadala vsaj ena plača, s katero bo lahko kupila darila.

Prvi dan nove službe je mladenka uvajala nove uslužbence v antidepresive, ki naj bi jih prodajali splošnim zdravnikom. Njen graf, ki je prikazoval prodajo, ni bil videti preveč zdrav, pravzaprav je strmo padal, ampak mladenka je bila optimistična.

»Kakor vidite, nam še ni uspelo maksimirati prodaje tega vrhunskega izdelka, vendar verjamemo, da se bo to kmalu spremenilo, saj je nastopila zima. Po božičnih praznikih se večina ljudi ne bo imela veseliti ničesar, razen računov kreditnih kartic in slabšega vremena,« nas je živahno obvestila, »torej je dobra novica, da pričakujemo povečano povpraševanje po naših antidepresivih.«

Takrat se je Laura zavedela, v kakšno kačje gnezdo je padla.

Več ko se je pogovarjala s prijatelji, bolj je ugotavljala, da so bili vsi s svojimi babicami vred na antidepresivih, ne samo ljudje, ki so dejansko bolehali za klinično depresijo. Kje ga je naša družba tako polomila, da mora toliko na videz običajnih ljudi dušiti svojo bolečino? Mar se farmacevtska podjetja okoriščajo z našo nesrečo? Ali pa mislimo, da bi morali biti ves čas srečni? Zakaj iščemo rešitev v antidepresivih, namesto da bi raje naredili kaj za radost? Ta vprašanja so zdramila Laurino domišljijo in sklenila je, da bo napisala zgodbo na to temo. Hotela je pomagati ljudem, da bi nehali biti odvisni od kemijske sreče, in kmalu dojela, da bo bolj učinkovita, če bo delala od znotraj. Farmacevtsko podjetje, ki jo je zaposlilo, naj bi nevede sponzoriralo lasten propad, ha!

To je ozadje nastanka romana Nobody Loves a Ginger Baby, katerega glavna tema je zasvojenost ljudi z antidepresivi.

Naslovnica prve izdaje, ki je izšla pri Black Swanu

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Prevodi · Razmišljanja
Tagano: , , , , , ,

O pisateljici

28.02.2013 · Brez komentarjev

V Glasgowu rojena Laura Marney se mi zdi zanimiva, pogumna gospa in njeno življenje razburkano. Pripravljena je tvegati in očitno ji prej ali slej uspe doseči zastavljeni cilj.

Laura Marney

Pri petnajstih je pustila šolo in nato opravljala razne službice, »takšne, kjer 4000-krat ponoviš eno in isto stvar«, dokler ni ugotovila, da bi se bilo dobro vrniti med šolske klopi in narediti kaj iz sebe. Edini predmet, pri katerem je v šoli blestela, je bila angleščina, ampak vsi njeni znanci anglisti so bili takrat brezposelni, zato se je sama po končani večerni šoli vpisala na študij poslovnih ved. Tistega, kar mu je v veselje in v čemer je dober, pa človek ne more kar odriniti. Poleg študija je s prijatelji ustanovila gledališče Razkolnikov, za katerega je tudi pisala scenarije, »ker se drugim pač ni dalo,« pove Laura.

Njej pa se je in kmalu je začela pisati kratke zgodbe ter sčasoma vpisala magisterij iz kreativnega pisanja na Univerzi v Glasgowu. Laura je bila takrat mati samohranilka z dvema otrokoma, zato je družina kar težko shajala. Na srečo se magisterij ni izkazal za stran vržen denar, saj je Marneyjeva pokazala veliko talenta. Njen prvenec No Wonder I Take a Drink je izšel leta 2004 pri londonski založbi Black Swan in bil izvoljen za eno izmed 20 najboljših škotskih knjig vseh časov.

Za pisanje druge knjige je Marneyjeva prejela subvencijo organizacije Scottish Arts Council, kar ji je omogočilo uresničitev velike želje – selitve v Barcelono. Tam sta nastala romana Nobody Loves a Ginger Baby (2005) in Only Strange People go to Church (2006), ki jima je leta 2008 sledil My Best Friend Has Issues.

Po vrnitvi na Škotsko je Laura sprejela delovno mesto predavateljice kreativnega pisanja na Univerzi v Glasgowu. Njeni komični romani so posejani s sočno in barvito ‘glasgowščino’, ki je tudi zelo zanimiva za prevajati, hehe.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Prevodi
Tagano: , , , ,

Kako se je vse začelo

23.02.2013 · Brez komentarjev

Roman Nobody Loves a Ginger Baby mi je padel v oči na policah renfrewske knjižnice, na katerih so razstavljene priljubljene knjige bralcev. To se mi zdi vedno najboljše priporočilo – knjiga, ki se rada bere. Pritegnila sta me provokativen naslov in aktualna vsebina (zasvojenost z antidepresivi) ter za piko na i še obljuba, da me bo knjiga nasmejala. Slednji se še nikoli nisem mogla upreti.

Naključje? Nikakor ne. Že nekaj časa sem razmišljala, da bi bilo fino prevesti kako škotsko knjigo. Izkusiti, kako je prevajati zgodbo, ki se dogaja v kraju, v katerem živim. To je za prevajalca namreč prav posebno doživetje, saj se lahko veliko bolje vživi v junake in si predstavlja opisane kraje, vzdušje, vonj itn. Torej, roman sem prebrala in izpolnil je moja pričakovanja: imel je kaj povedati, bil je odlično napisan in zelo berljiv, ganil me je in me hkrati nasmejal.

Bila sem zelo vesela, da je Ginger Baby navdušil tudi mojo urednico. Hkrati mi je prijatelj Mark omenil organizacijo Creative Scotland, pri kateri sem se prijavila za subvencijo in jo tudi dobila! Zanimivo, kako stvari stečejo, ko so ti namenjene!

Partick - predel Glasgowa, kjer se dogaja zgodba

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: Prevodi
Tagano: , , , , , , ,