Trd oreh – prevajalkin blog

Ali res nihče ne mara rdečelascev?

16.03.2013 · 2 komentarjev

Roman Nobody Loves a Ginger Baby je sprva izšel leta 2005, ampak priljubljen je postal šele pozneje, ko je na dan rdečelascev na Nizozemskem na Amazonu postal knjiga dneva za bralnik. Takrat je njegova prodaja nenadoma astronomsko narasla, kar je bilo prav osupljivo za knjigo, ki je prej ni poznalo veliko ljudi.

Roman pa je na Amazonu poleg veliko pozitivnih ocen požel tudi kar nekaj negativnih kritik bralcev zaradi provokativnega naslova, ki so mu očitale predvsem nastrojenost proti rdečelascem (ginger haired namreč pomeni rdečelas). Ko jih preberem, dobim občutek, da so te kritike zapisali predvsem ljudje, ki so sami rdečelasi ali pa imajo rdečelase otroke, partnerje ipd. Občutek mi pravi tudi, da pred tem niso prebrali knjige.

Po eni strani me te kritike niti ne presenečajo, saj so rdečelasci v Britaniji menda že od nekdaj zatirani – rdečelas otrok lahko skoraj zagotovo pričakuje, da ga bodo sošolci zafrkavali in se spravljali nanj. Zato si lahko predstavljam, da je to občutljiva točka. Po drugi strani pa je tudi Laura Marney rdečelaska in njena hčerka prav tako. Zatorej ne verjamem, da je Laura želela sporočiti kaj slabega, ji je pa po mojem uspelo izbrati naslov, ki bralcu odzvanja v ušesih in ga spodbudi k razmišljanju. In prav to je bil verjetno tudi njen namen – tako kot ni prav, da smo do kogar koli nestrpni zaradi barve kože, verske ali spolne usmerjenosti ipd., tudi ni prav, da kdor koli trpi zaradi barve las.

Osebno pravzaprav ne razumem, kaj imajo nekateri ljudje proti rdečelascem. Meni so bili rdeči lasje že od nekdaj silno všeč – pogosto sem s kančkom zavisti opazovala sestričnine ognjene lase. Haha, vendar lahko tukaj priznam, da sem ji prav zaradi barve las res nadela vzdevek Piruška. Ampak vse to v zelo pozitivnem smislu.

Sprašujem se tudi, ali to, da rdečelasce zafrkavajo zaradi barve las, velja tudi za Slovenijo, ali pa gre to značilnost pripisati le britanski kulturi. Sama tega v slovenskih šolah nisem opazila – morda zato, ker so šolski važiči silno radi zafrkavali tudi mene (pa ne zaradi las) in nisem imela časa sočustvovati z ostalimi žrtvami.

Laura in njena hči - obe rdečelaski

  • Share/Bookmark

Kategorije: Prevodi · Razmišljanja
Tagano: , , , , , ,



2 odzivov ↓

  • dv58 // 18.03.2013 06:24

    Zanimivo je da se tudi anesteziologi rdečelascev nekoliko bojimo. Znanstvenih dokazov na poznam, po tradiciji so pri rdečelascih težave pri oskrbi dihalne poti. Tudi sam imam nekaj takšnih izkušenj.

    lep pozdrav

    Dušan Vlahović

  • Stric Marč // 18.03.2013 07:52

    Tudi pri nas na deželi je prevladovalo nekaj stereotipov o rdečelascih. Predvsem rdečelase otroke radi ugrabljajo apotekarji, jih obesijo za noge in pobirajo iz ust pene trpljenja. Iz njih delajo zdravila. Je pa bilo vseeno nekaj resnice v tem stereotipu. V Firencah so zbirali urin rdečelascev za kaljenje mečev in sabelj. Gre za tvorbo nitridov na površini kovine ( so zelo trdi). Urin rdečelascev baje vsebuje več dušika, kot od navadnih zemljanov.
    Prevladovalo je tudi mnenje, da so rdečelaske zelo vroče ( pogosto kar nimfomanke). Morda se tudi zato dekleta rada barvajo v rdeče.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !